
Kolega se je že opogumil ... pa še jaz poskušam s svojim prvim postom!
(Podnaslov:) Masaža nejevernega Tomaža
Odkar pomnim, sem bolj podobna nejevernemu Tomažu, kakor kakšnemu drugemu izmed Kristusovih apostolov. Ha. Res je tudi, da gojim “zdrav sum” do vsega “modernega” in/ali “alternativnega”. Kljub temu mi je dokaj jasno, da vsakršno gibanje in gnetenje na telo vplivata blagodejno. Taka je izkušnja, tako se spodobi in je pravično.
Zmeraj nimam časa za rekreacijo. Zmeraj tud nimam stalnega partnerja (ki bi opravljal funkcijo gnetenja, recimo, kolikor razumem koncept partnerstva). Zato (al pa tud iz radovednosti) sem si nekajkrat v življenju privoščila masažo. Učinki so zmeraj pozitivni, celo presenetljivi. Kdor je poskusil, se mora strinjati z mano. Po masaži nastopi nek neprecenljiv občutek »dobro-je-biti-v-lastnem-telesu«, ki sicer tudi mine (ampak hudiča, saj vse v življenju prej al slej mine, kajneda), a nočem bit pikolovska.
Na kratko: Odločila sem se za preizkus Natalijinih »zeliščnih oblog«. Gre za inovacijo v ponudbi Wellnessa Aquaparka. Od daleč se sliši za lase privlečeno .. na prvo žogo se mi je zdelo trapasto polagat »čaj« na telo in računat na boljše počutje. Pa dobro, stvarem je treba dat šanso! Tako sem si rezervirala termin.
Napoči dan D in znajdem se na recepciji vodnega parka. Čudno, nisem tu zarad službe, ampak zato, ker grem na »Zeliščno oblogo za globoko sproščanje«!
Ko pridem po stopnicah dol do kleti, vstopim skozi vrata wellnessa. Zunaj iz bazenov se razlega vznemirjeno otroško kričanje, na drugi strani vrat pa: b l a ž e n mir. Svetloba je nekoliko pridušena, sem ter tja brlijo plameni okrasnih sveč in se poigravajo s sencami listov okrasnega drevja ali cvetja. Avtomatsko se počutiš umirjenega. Najprej tuš, potem peeling telesa (slednji je za moje pojme sicer celo zelo podoben masaži). Vmes se ustrezna mešanica začimb (dodobra premišljena, preizkušena in izbrana) že namaka v posodici, kjer se ji kasneje pridruži še najmanj glina, gotovo pa še nekaj skrivnostnih sestavin. Natalija je prijazno bitje, rade volje je ugodila moji radovednosti in mi povedala natanko, za kakšne cvetke gre (pa sem pozabila, grrrr). Po peelingu (zarad kterga je bila moja koža še 10 dni mehka kot dojenčkova ritka) še enkrat tuš. Prijetna osvežitev. Počutila sem se tako ali tako že prerojeno. Iiiiin končno zeliščna obloga. Menda je treba z njo namazati točno določene predele telesa (tud tu se zadaj skriva cela filozofija, ki se je nisem zapomnila), da je učinek optimalen. Ko me je premazala, je Natalija zapustila mojo sobico, jaz pa naj bi se na masažni mizi »relaksirala, poslušala glasbo in poskušala misliti na nekaj prijetnega.«
Okej, si mislim. Khm. To bo trd oreh. Ležim na mizi, sveža in sproščena, voljna, pregnetena. Počutim se odlično, celo preveč energije sem imela za ležanje. Kolikor se poznam, imam slabe izkušnje s poskusi meditiranja (zmeraj sem ugotovila, da ne znam utišat mnogih glasov svojih misli, očitno nimam potrebne mentalne discipline al kaj vem kaj), zato sem nemudoma začutila nad sabo (lasten!) pritisk. »Joj, kaj pa ji bom na koncu rekla, če ne bom ničesar občutila? Kaj pa če se bom počutila 'navadno'? Na kaj naj zdaj mislim, na kaj naj mislim? Pa kje ste vse prijetne misliiiii? Poglejmo .. lepe misli, lepe misli. Nekaj lepega. Hm. Kaj je lepo? Aha. Razgled iz višine. Morje. Valovi. Valooovi. Horde Orangutanov, ki jih je opisovala popotna kolegica. Ribe. Lep akvarij z eksotičnimi ribami. Ah, ne, to je ujetništvo. Eeerm.. žive ribe. V morju. Na discovery channelu. Jap. To je nekaj lepega. Pissaaaneee ribe. Dirjat s konjem. Dolgo že nisem. Ja, dirjat s konjem. Tistikrat, ko recimo nisem padla dol. Ehm. No, ja vsaka stvar ima dobro in slabo stran. Joj, Polona, nehej kompliciiiirat. Nekaj lepega, nekaj lepega. Brad Pitt. Le kaj vidijo ženske na njem. Okej, takrat ko je stal z vihravo grivo medvedu nasproti v Legends of the fall. Get a grip, Polona. Zdej si še po anglešk začela klamfat. Nehaaaaj. Nekaj lepega, nekaj lepega. Aha. Muzika. Natalija je zavrtela nek 'plenk, plenk' .. kitarce al kaj je to. Gotovo kak azijski inštrument. Hm. Kaj pa basovske linije počnejo? Walking bass, bi temu rekli jazzisti. Ja, ja. No, sej je fino. Melodična linija fura zanimive intervale. Nekaj lepega, nekaj lepega. Glaaasssbaaa. Sprossssti seee...«
Tako sem se v poplavi mišljenih besed (ne bi verjela, če ne bi doživela!) izgubila. Bila sem popolnoma prisebna in naslednja stvar, ki se je spomnim, so Natalijini koraki, diskretno trkanje na vrata. »Polona? A si okej?« … »Ermm.. ja..« sem izdavila z jamravim, lenim in zaspanim glasom. »Uau, veš kaj se mi je vse sanjalo …« (še zmeraj z jamravim glasom, govorila sem počasi in celo veke so se mi počasneje zapirale! Pa pulz na minimumu. Krasen občutek!)… imela sem kopico nekih živih insertov/sanj. Neverjetno. Lahko bi bila spala par dni, taka spočitost me je zajela; nisem imela nikakršnega občutka za čas (sicer spodaj v wellnessu čas tako ali tako ni noben faktor, vsaj tako se zdi. Človek začne verjeti Einsteinovi relativnostni teoriji, hah). Natalija se je samo smehljala, kakor se vedno smehlja. Počasi sem zapustila masažno mizo.
Poslednji tuš je izpral nekoliko prisušeno glino. Osvežujoče. S kopalnim plaščem vred sem legla na ležalnik, na dušek popila 4 dcl limonine vode. Medtem sem k mizi dobila še mešanico globoko-sproščujočega čaja. Poskušala sem se vživet v »normalno stanje«, a ni šlo. Veke so se mi še vedno počasneje zapirale, koleščki v glavi so mleli misli brez vsakršne histerije in imela sem občutek, da bi se lahko začel tisti trenutek podirat svet, pa bi se v najboljšem primeru samo mirno dvignila iz ležalnika in čakala na napotke. Res – neverjetno. Sploh ZAME: ne ve rje tno!
Poslednji tuš je izpral nekoliko prisušeno glino. Osvežujoče. S kopalnim plaščem vred sem legla na ležalnik, na dušek popila 4 dcl limonine vode. Medtem sem k mizi dobila še mešanico globoko-sproščujočega čaja. Poskušala sem se vživet v »normalno stanje«, a ni šlo. Veke so se mi še vedno počasneje zapirale, koleščki v glavi so mleli misli brez vsakršne histerije in imela sem občutek, da bi se lahko začel tisti trenutek podirat svet, pa bi se v najboljšem primeru samo mirno dvignila iz ležalnika in čakala na napotke. Res – neverjetno. Sploh ZAME: ne ve rje tno!
Poigravam se z idejo kako VEČKRAT dosegat takšne občutke sproščenosti. In kako bi jih lahko SAMA OD SEBE začela dosegat. Natalija pravi, da je za takšno dolgoročnost potrebna samodisciplina (meditativne prakse). Zaenkrat še zbiram pogum za kaj takega, a mislim, da počasi začenjam verjet v močno vzajemnost povezave telesa in 'duha' (če si pod 'duha' predstavljam celoten um, vse misli, čustva, spomine .. itd).
Vsekakor priporočam. Tudi nejevernim Tomažem. Posebno njim!
Vsekakor priporočam. Tudi nejevernim Tomažem. Posebno njim!
0 komentarji:
Objavite komentar